Zakonodajne zadrege

Besedilo je povezetek dokumenta Ayahuasca: From the Amazon to the Global Village (ICEERS, TNI)

Globalizacija ayahuasce se v zadnjih nekaj letih pospešuje na različne načine, kar prinaša precejšnje izzive na področju zakonodaje in nadzora psihoaktivnih snovi. Največjo težavo predstavlja umeščanje ayahuasce in drugih psihoaktivnih rastlin, kot sta recimo pejote in iboga, v sicer že uveljavljeno zakonodajno razdelitev na uporabo v znanstveno-medicinske namene in rekreativno uporabo. Ayahuasce in drugih psihoaktivnih rastlin ni mogoče uvrstiti ne v eno, ne v drugo skupino, saj se uporabljajo v različnih kontekstih, od tradicionalne, staroselske, religiozne, terapevtske uporabe ali uporabe za osebno rast.

Pričetki globalizacije ayahuasce segajo v leta 1930, v obdobje izkoriščanja kavčuka, ko so delavci pogosteje prihajali v stik s staroselci, iz česar so nastale različne mestizo prakse in prve cerkve, ki so ayahuasco pričele uporabljati kot zakrament. V naslednjem koraku je prinesla bogato in raznovrstno zasnovane obrede, kjer se staroselske tradicije vedno bolj prepletajo z različnimi zahodnimi praksami. Uspelo pa se je ohraniti bistvo staroselskih skupnosti, tako, da ayahuasca obredi potekajo v skupini in  ohranjajo pogled na svet, kot ga poznajo v Amazoniji.

Rezultati znanstvenih raziskav, opravljenih v zadnjih letih, kažejo, da redni uporabniki ayahuasce po nobenih kazalnikih ne spadajo v skupino, ki bi bila rizična glede odvisnosti ali zlorabe drog. Dokazujejo pa, da ima ayahuasca lahko pozitivne učinke na osebnih, duhovnih, psiholoških in etičnih ravneh. Nekatere celo nakazujejo, da bi ayauasca lahko bila orodje za pomoč pri fizičnih in drugih vrstah odvisnosti.

Kje torej nastane zadrega glede ayahuasce in mednarodne zakonodaje na področju drog?

Enotna konvencija o mamilih iz leta 1961 določa načine nadzora, ki jih morajo države podpisnice izvajati glede treh rastlin: kanabisa, opija in koke. Drugih rastlin komvencija ne omenja in torej ne spadajo pod njen nadzor. Konvencija o psihotropnih substancah iz leta 1971 ne uvaja nadzora nad nobeno rastlino, nadzoruje pa nekatere aktivne sestavine s halucinogenimi učinki. Med drugim meskalin, psilocibin, katonin, THC in DMT, ki se nahajajo tudi v rastlinah in rastlinskih pripravkih.

Večina teh snovi je uvrščena na Seznam 1 te konvencije. Ob njenem nastanku so se tam znašle zaradi takrat razširjene rekreatvine uporabe sintetiziranih snovi iz laboratorijev in ne zato, ker bi njihova tradicionalna, obredna ali verska uporaba predstavljala kakršno koli tveganje. Res je, da so psihoaktivne rastline v konvenciji deležne izjem, ki so strogo vezane na uporabo znotraj določene skupine in na določeno geografsko (ponavadi majhno) območje. Pripravljalci takrat niso ocenili, da bi se takšna uporaba lahko širila na druga območja ali rastline uporabljale na drugačne načine. Izjeme so bile dovoljene izključno na podlagi izrecne izjave države ob podpisu konvencije. Takšne izjeme so med drugim uveljavile Mehika, Peru, ZDA in Kanada, ne pa tudi recimo Brazilija.

Konvencija ZN zoper nezakonit promet mamil in psihotropnih snovi iz leta 1988 vsebuje določila, ki vplivajo na status rastlin s tradicionalno uporabo, kadar te vsebujejo psihotropne snovi. Državam nalaga, da izvajajo določene ukrepe, s katerimi preprečujejo nezakonito vzgajanje teh rastlin, po drugi strani pa določa, da morajo spoštovati človekove pravice, povezane z njihovo uporabo. Konvencija pravi, da morajo biti izjeme zgodovinsko dokazane, čeprav ne pojasni, kako naj države te dokaze opredelijo in kako daleč v preteklost naj segajo, da lahko veljajo za tradicionalne. Z uvajanjem izjem konvencija še namiguje, da obstajajo tudi nelegalni načini uporabe teh rastlin in znova ne pojasni, kako naj bi se legalni (z izjemami določen tradicionalni) način uporabe razlikoval od nelegalnega.

Mednarodne konvencije torej določajo, da so legalne samo tradicionalne uporabe, ki imajo dolgo zgodovino. S čemer posredno trdi, da so tovrstne uporabe bolj avtentične in zakonite od sodobnejših načinov in kontekstov. Konvencije kulturo razumejo kot nekaj statičnega in predpostavijo, da tradicionalna uporaba nima potenciala za širjenje na druge populacije in v druge prostore. Diskurz konvencij kaže na prepričanje, da so sodobni farmacevtski pripravki učinkovitejši in varnejši od tradicionalnih. Pripravljalcem ni prišlo na misel niti, da lahko omejevanje uporabe prinese vrsto negativnih vplivov na staroselske skupnosti. Konvencije zato predstavljajo etnocentrični napad na tradicionalne kulture, ki uporabljajo psihoaktvine rastline.

Pojasnila in stališča Mednarodne uprave za kontrolo narkotikov ustvarjajo dodatno zmedo. V letnih poročilih 2010 in 2012 se je uprava dotaknila problematike teh rastlin ter potrdila, da niti ayahuasca, niti kaka druga rastlina, ki vsebuje psihoaktivne snovi s Seznama 1, ni nadzorovana z mednarodnimi konvencijami. Ob enem pa so pojasnila podana v ponekod skrajno nespoštljivem tonu, vsebujejo številne domneve, katerih objektivnost je zelo vprašljiva, saj temeljijo na predsodkih in ne na trdnih dokazih in nedvoumnih informacijah.

Med drugim je uprava leta 2010 posvarila države glede naraščajočega zanimanja za rekreativno uporabo teh rastlin, ki po njenem mnenju presegajo izvirni socio-ekomomski kontekst in jih lahko izkoriščajo zasvojenci, ki preko družabnih omrežij izvedo za njihove učinke ter tako zlorabijo izjeme, ki jih dovoljujejo konvencije. Uprava je s takšnimi izjavami odločno presegla svoja pooblastila, zanje ni predložila nobenih dokazil o obsegu in značaju uporabnikov, ki po njenem mnenju ne sodijo v tradicionalni kontekst. Leta 2012 je uprava celo zapisala, da je naraščajoče zanimanje lahko izjemno tvegano. Tudi za to ni predložila nobenih dokazov. Ponovno velja poudariti, da do sedaj opravljene raziskave dokazujejo ravno nasprotno.

Tudi sicer je uporaba etnocentričnega tona značilna za poročila uprave. Govori o “domnevno duhovnih konotacijah”, “duhovnem turizmu”, “tako imenovanih šamanih”, “dogodkih izven socio-kulturnega kontesta, za katerega trdijo, da ga predstavljajo”. Nespoštljiv ton je posledica popolnega nepoznavanja stanja, okoliščin, konteksta in ljudi, ki sodelujejo na teh obredih. Nedopustno je, da se novejše oblike uporabe teh rastlin zakonodajno in politično obravnavajo v ozračju, ki odkrito kaže na popolno neznanje, nezaupanje, podcenjevanje in celo žaljiv odnos še posebej zato, ker imajo izjave uprave zelo resne posledice. S takšno retoriko celo prekorači svoja pooblastila, saj državam predlaga nadzor nad rastlinami brez znanstvenih dokazov, ocene obsega in omembe dobrobiti ali tveganj njihove uporabe.

Priporočila uprave odpirajo vrata nevarni kriminalizaciji legitimnih kulturnih praks samo zato, ker potekajo izven domnevnega socio-ekonomskega konteksta. Jasno je, da so rastline in rastlinski material izvzeti iz nadzora mednarodnih konvencij. Pa kljub temu se v dokumentih, deklaracijah in odločitvah sodišč pogosto zgodi, da ta ne obravnavajo ayahuasce (niti pripravka, niti konteksta v katerem se uporablja), pač pa zgolj DMT, torej le eno izolirano komponento, ki ga ta vsebuje.

Rekreativna uporaba ayahuasce v smislu, kot to sicer velja za zlorabo substanc, do danes še ni bila dokumentirana. Brez ayahuasce namreč ni ayahuasca obreda in ayahuasca se ne uporablja brez ayahuasca obreda. Ayahuasco označevati kot drogo zato, ker vsebuje DMT, je neprimerno in zavajujoče, saj se s tem iz izjemno kompleksne celote umetno izloči rastline, njihov pripravek in celoten kontekst njegove  uporabe.

Besedilo je povezetek dokumenta Ayahuasca: From the Amazon to the Global Village (ICEERS, TNI)