O psihedelikih in sproščanju nezavednega

Piše: dr. Gabor Mate, kanadski zdravnik, predavatelj in avtor štirih knjig. Več informacij na njegovi strani: DrGaborMate.com.

Prvič objavljeno januarja 2013 tukaj.

Znani zdravnik, Gabor Mate, o psihedelikih in sproščanju nezavednega – od raka do zasvojenosti

Dr. Mate pravi, da nezavedni um lahko povzroči zdravstvene težave kot so rak, zasvojenost in travme. Leta 2013 je Mate v predavanju na konferenci Psihedelična znanost zavrnil domneve, da sta človekov um in telo dva ločena subjekta ter opozoril na inherentno povezavo med psihološkimi izkušnjami/izkušnjami v okolju in zdravstvenimi težavami. Trdi, da je vojna proti drogam v bistvu vojna proti odvisnikom od drog in govori o potencialu psihedeličnih substanc pri odvajanju od odvisnosti. Govori tudi o potencialu psihedeličnih snovi, še posebej ayahuasce, da skupaj s terapijo obrnejo potek zdravstvenih problemov in odvisnosti. V nadaljevanju sledi prepis predavanja dr. Gabor Mate-ja Psychedelics and Unlocking the Unconscious; From Cancer to Addiction, s konference Psychedelic Science (Oakland Calif., April 20, 2013).

Gabor Mate: Moja tema je uporaba ayahuasce pri zdravljenju vseh vrst zdravstvenih stanj, od raka do zasvojenosti. In mogoče se boste vprašali, kaj neki lahko rastlina naredi za zdravljenje tako resnih in življenjsko nevarnih zdravstvenih težav? Seveda je vse odvisno od perspektive, preko katere te probleme razumemo.

S perspektive medicine, perspektive alopatske zahodne medicine, ki sem jo študiral, so bolezni v svojem bistvu nepravilnosti, ki nastanejo bodisi zaradi zunanjih vzrokov, kot so bakterije ali strupi. Ali pa nastanejo po nesreči, zaradi smole, ali pa so genetskega izvora. Vzroki so torej zunaj običajnega internega čustvenega, psihološkega in duhovnega življenja posameznika. Medicina domneva, da gre za biološke dogodke in je zato vzroke potrebno razumeti ter  zdravljenje usmerjati izključno na biološki način.

Pod tem nizom domnev sta še dve drugi domnevi. Prva je ta, da človekovo telo lahko ločimo od človekovega uma – kar se torej zgodi na čustveni in psihološki ravni, nima pomembnega vpliva na naše zdravje. Druga domneva pa je, da je posameznika potrebno ločiti od njegovega okolja. Kaj se torej zgodi, ko zbolim za rakom? To je samo moja in zgolj moja smola, ali pa posledica napačnih odločitev, kot je recimo kajenje cigaret. Da bi moj rak lahko imel kaj skupnega z mojim, celo življenje trajajočim vzajemnim delovanjem z okoljem, še posebej psihološkim in družbenim okoljem – na to se niti ne pomisli.

Kaj pa, če bi spremenili pogled?

Kaj če bi zares doumeli, da so ljudje po naravi bio-psiho-družbena bitja in po svoji naravi v resnici bio-psiho-duhovna bitja – kar pomeni, da je naš biološki del neločljivo povezan z našim psihološkim, čustvenim in duhovnim obstojem. In zato tisto, kar se manifestira v telesu ni samo izoliran in osamljen primer slabe sreče, ampak manifestacija tega, kar je moje življenje v povezavi z mojim psihološkim, družbenim in duhovnim okoljem?

Če bi zavzeli takšno razumevanje, potem bi popolnoma spremenili naš pristop do bolezni in zdravja.

Kaj če bi, nadalje, na zahodu razumeli še tisto, kar tvori podstat vzhodnih duhovnih in staroselskih šamanskih poti po celem svetu, to, da človeška bitja niso njihova osebnost, da nismo naše misli, da nismo naša čustva, da nismo naša disfunkcionalna in funkcionalna dinamika, pač pa da je v našem jedru resnični jaz, ki je nekako povezan, pravzaprav ne povezan, pač pa del narave in stvarjenja.

S te perspektive bolezen predstavlja izgubo te povezave, izgubo enovitosti, izgubo pripadnosti veliko večji eniteti. Zdravljenje bolezni ali simptomov kot problema zato pravzaprav pomeni ignorirati resnično možnost, da sta simptom in bolezen samo simptoma in ne izvorna problema.

Šele s tega zornega kota sem še pred svojim srečanjem z ayahuasco lahko razumel človekovo bolezen in disfunkcijo. Kar pomeni, da sta bolezen in disfunkcija produkt ali posledica življenje trajajočega vzajemnega delovanja z našim okoljem, še posebej našim psihološkim in družbenim okoljem, ter predstavljata globoko prekinitev povezanosti z resničnim jazom.

Posebej omenjam raka in odvisnost, a to sta le dva primera. Naj preberem del članka, objavljenega v letošnji februarski izdaji revije Pediatrics, ki je osrednja pediatrična publikacija v Severni Ameriki, gre za članek Harvard centra za otrokov razvoj (Harvard Center on the Developing Child) in ima naslov Integrativni znanstveni okvir otrokovega razvoja. Takole pravijo:

Vedno več znanstvenih dokazov kaže, da družbeno in fizično okolje, ki ogroža človekov razvoj zaradi pomanjkanja, stresa ali nestabilnosti, lahko vodi v kratkoročne fiziološke in psihološke prilagoditve, ki lahko škodljivo vplivajo na dolgoročne razultate pri učenju, zdravem obnašanju in dolgoživosti.

Z drugimi besedami, čustveni vzorci in vzorci obnašanja, ki jih privzamemo v otroštvu zato, da bi preživeli stresorje v našem okolju, nam omogočijo opraviti z neposredno težavo, a na dolgi rok postanemo njihovi ujetniki. Če jih ne uspemo sprostiti, postanejo vir disfunkcij, bolezni in celo smrti.

Kar je torej bilo kratkoročno stanje ali je bilo mišljeno kot pomoč za kratkoročno stanje, lahko postane problem, ko na dolgi rok preide iz stanja v značaj ali lastnost.

Naj navedem nekaj primerov. Sam imam diagnozo primanjkljaja pozornosti in motnje hiperaktivnosti, za katero je značilno odklapljanje, odsotnost. V Severni Ameriki ADD velja za bolezen in to diagnozo imajo številni otroci. Zdaj imamo v tej državi tri milijone otrok na stimulansih. Delež se neprestano zvišuje, zvišuje in zvišuje.

New York Times je prejšnji teden objavil, da je 20 odstotkov ameriških fantov prejelo to diagnozo in 10 odstotkov je vsaj občasno uživala zdravila. Najmanj trije milijoni so ta trenutek na stimulansih. Bolezen naj bi bila genetska. A v resnici ni. Mehanizem odklapljanja je v resnici mehanizem preživetja. Naši možgani se odklopijo, ko stres postane prevelik in torej preveč, da bi ga lahko prenesli. V tej točki odklapljanje postane preživetvena dinamika.

Torej bi bilo pravo vprašanje: zakaj se toliko otrok odklaplja? Kaj se dogaja v njihovih življenjih? Tisto kar se seveda dogaja je stres te družbe in stres v današnjem okolju se močno povečuje. Na otrokove možgane torej v resnici vpliva stres v okolju.

In če nadaljujem, v istem članku Harvarda razpravljajo o razvoju možganov, kako se ti v resnici razvijajo. O tem pravijo naslednje:

Arhitektura možganov nastane preko nenehnega procesa, ki se prične pred rojstvom, se nadaljuje med odraščanjem ter doseže bodisi trdne ali krhke temelje za zdravje, učenje in obnašanje v prihodnje.

Z drugimi besedami, arhitektura možganov nastaja v medsebojnem vplivu z okoljem. In nadaljujejo: medsebojni vpliv genov in izkušenj dobesedno oblikuje vezje razvijajočih se možganov, pri čemer ima kritični vpliv medsebojna odzivnost razmerja med otrokom in odraslim, še posebej v zgodnjem otroštvu.

Tega predavanja ne želim spremeniti v predavanje o razvoju možganov. Bistvo je v tem, da je to, kakšno vezje se razvije v možganih ter kateri vzorci se zapišejo, še kako odvisno od okolja in še posebej povezano z medsebojno odzivnostjo razmerja med otrokom in odraslim. Karkoli torej moti medsebojno odzivnost, moti razvoj otrokovih možganov, vključno z nevrokemijo in psihološko čustvenimi vzorci.

Rak

Če torej raka in odvisnost razumemo kot dve prilagoditvi na stres, kaj odkrijemo? Preden sem se pričel ukvarjati z odvisnostjo, s čemer se ukvarjam že 12 let, sem sedem let delal kot zdravstveni koordinator oddelka za paliativno oskrbo v Vancuverski bolnišnici in torej delal z na smrt bolnimi ljudmi. Tako v svoji družinski praksi, kot tudi pri paliativni oskrbi, sem imel obilo priložnosti videti kdo zboli in kdo ne. Opazil sem, da ljudje s kroničnimi stanji brez izjeme sledijo določeni čustveni dinamiki, ki je zapisana v njih tako globoko, da je nezavedna in kompulzivna in jo je zato še težje sprostiti. Kdo torej dobi raka in kdo ne ni naključje, niti večinoma ni gensko pogojeno.

Zbral sem nekaj izrezkov iz kanadskega časopisa Global Mailnewsletter, ki ponazarjajo vzorce, ki sem jih našel pri zbolelih.

In vse to govorim zato, ker moramo v razpravah o ayahuasci in njenem zdravilnem potencialu, ki ga lahko v ljudeh sproži, razumeti kaj je zdravljeno. Kaj je podstat teh stanj?

Časopisni izrezki torej ponazarjajo nekaj, kar sem našel pri ljudeh, ki kronično zbolijo. In ko rečem kronično imam v mislih raka, diabetes, revmatični artritis, multiplo sklerozo, ALS, Lou Gehrigovo bolezen, kronično astmo, psoriazo, ekcem, skoraj vsako kronično bolezen, ki jo lahko imenujete.

Prvi izrezek je napisala ženska, ki sumi, da ima raka na dojkah. Obišče zdravnika Harolda. In vedeti morate, da je njenemu možu ime [Hye] in [Hye]-va prva žena je umrla zaradi raka na dojkah, ne pa tudi Donna, druga žena, ki ima enako diagnozo. Piše torej:

“Harold pravi, da je bula majhna in najverjetneje ne v limfnih vozlih, torej ne takšna kot pri [Hye]-v prvi ženi, ki se ji je rak razširil vsepovsod preden so ga odkrili. ‘Ne boste umrli’, mi zagotavlja. ‘A skrbi me za [Hye]-a,’ mu rečem. ‘Ne bom imela moči, da bi ga podpirala.'”

Tisto kar lahko opazite je, da so njej postavili diagnozo raka s potencialno smrtnim izidom, njena avtomatična, kompulzivna misel pa je: “Kako bom med obsevanjem in kemoterapijo čustveno podpirala svojega moža?” Avtomatična skrb za čustvene potrebe drugega in istočasno ignoriranje svojih, je velik rizični faktor za kronično bolezen.

Tule pa so osmrtnice in osmrtnice so fascinantne ker nam ne govorijo zgolj o umrlih, pač pa tudi o tem, kaj kot družba cenimo. Pogosto nas ubije prav to, kar cenimo pri sebi in drugih. In izraz, da dobri umirajo mladi, ni zgrešen. Pogosto dobri res umrejo mladi, ker “dober” pogosto pomeni kompulzivno samo-zatiranje lastnih potreb.

Tu imamo torej moškega, zdravnika, ki je umrl pri 55 letih in osmrtnica pravi:

Vse do smrti je nadaljeval svoje delo v otroški bolnišnici v Torontu, ki ga je imel tako rad. Svoje delo je nadaljeval tudi med leto dolgo bitko z rakom, ustavil se je šele nekaj dni pred smrtjo.

Če bi imeli prijatelja s podobno diagnozo, ali bi mu ali ji rekli: “Hej prijatelj, takole naredi: imaš raka, zato pojdi jutri nazaj v službo in niti za trenutek ne razmišljaj o svojem življenju, o smislu svojega življenja in o stresu, ki ga ustvarjaš. Samo nadaljuj z delom, medtem ko boš na kemoterapiji, obsevanju ali na operaciji”?

Takšno avtomatično istovetenje z dolžnostmi, vlogami, odgovornostmi in ne z lastnimi potrebami, je velik rizični faktor za kronične bolezni.

Naslednja – [aplavz] hvala, ampak če boste ploskali vsakič, ko rečem kaj pametnega, boste ploskali celo popoldne. Naslednja osmrtnica je o ženski, ki je pri 55 letih umrla za rakom. Njeno ime je Naomi. Osmrtnico je napisal njen mož:

Nikoli v življenju se ni prepirala. Največ, kar je rekla, je bilo “fuj” ali kaj podobnega. Bila je brez ega, samo na nevsiljiv način se je zlila z okolico.

Mnogi med vami, ki ste v razmerju, bi si včasih želeli, da se partner na nevsiljiv način zlije z okolico, a gre za to, da zatiranje zdrave jeze, kar je ta ženska počela vse svoje življenje, v resnici pomeni zatiranje imunskega sistema. Ne bom se spuščal v podrobnosti, a psihonevrološka znanost je že dobro dokazala, da ne morete ločiti uma od telesa. Kadar čustveno zatirate sami sebe, dejansko zatirate aktivnost imunskega sistema in ste zato manj sposobni odziva na malignosti ali napad bakterij.

In ponovno: ideja o zunanjih stvareh, ki povzročijo bolezen – vzemite na primer bakterijsko obolenje mišičnih ovojnic, v medicini ji pravijo nekrotizirajoči fasciitis. Mislimo, da vemo, kaj je vzrok, menimo, da so vzrok bakterije, bakterije streptokoki. Pa niso. Če bi namreč vzeli brise ljudem v tem občinstvu, brise se vzame v grlu ali drugih telesnih odprtinah, bi streptokoke bakterije našli pri 25 – 30 odstokov ljudi. A tu ni nikogar z nekrotizirajočim fasciitisom, nikogar z bakterijskim obolenjem mišičnih ovojnic.

Z drugimi besedami, prisotnost bakterij ne pojasni bolezni. Tisto kar se zgodi je, da samo-zatiralni vzorci v življenju posameznika v določeni točki zatrejo imunski sistem in bakterije, ki so dotlej živele v njegovem telesu v popolnem sožitju z imunskim sistemom, nenadoma postanejo smrtni sovražnik. Niso bakterije tiste, ki povzročijo bolezen, pač pa samo-zatiranje, ki zatre imunski sistem.

In še eno osmrtnico vam preberem, ki se zdi skoraj neverjetna, je pa iz istega časopisa. Gre za zdravnika, ki je umrl za rakom:

Sydney je imel neverjetno, posebno razmerje z mamo, vez, ki je bila očitna v vseh pogledih njunega življenja vse do smrti. Kot poročeni moški z majhnimi otroki, se je Sydney trudil vsak dan večerjati s svojimi starši, medtem ko so ga njegova žena Roslyn in štirje majhni otroci čakali doma. Sydney je prišel domov, kjer ga je pričakala še ena večerja. Sydney nikoli ni užalil žensk, ki so bile del njegovega življenja in je leta jedel dve večerji vse dokler njegova naraščajoča teža ni postala sumljiva.

Pod vsem tem, kar je mož verjel, je jedro prepričanj – prvič, da je ona za čustva moža odgovorna dosti bolj, kot je sama zase. Drugo pa, da mož verjame, da sam ni nič drugega na tem svetu, kot njegova lastna odgovornost in naloga ter vloga. Da ni  resničnega jaza, s katerim bi lahko bil v stiku. Naomi, žena, verjame, da: “Če sem jezna, sem slab človek.” In mož verjame, da je on odgovoren za to, kar čutijo drugi ljudje in da nikoli ne sme nikogar razočarati.

Takšna prepričanja ne pridejo kar sama. V resnici so mehanizem obvladovanja v določenih starševskih okoljih. Če starši ne morejo krotiti vaše jeze, če ne znajo obvladati vaših čustev, če imajo preveč potreb, potem otroci pričnejo prevzemati odgovornosti staršev zato, da ohranijo razmerje. Z drugimi besedami, psihološki mehanizem obvladovanja, ki ga vzpostavi  otrok, potem postane del njegove osebnosti in isti vzorci, ki so mu pomagali obvladati izvorni stres, postanejo pomemben faktor njegove ali njene bolezni in mogoče celo smrti. Govorim o temeljnih prepričanjih, ki odražajo otrokove zgodnje izkušnje, ki so se zapisale v možgane in telo kot avtomatični in kompulzivni odziv na svet. Tako jaz razumem kronične bolezni.

Zdaj lahko pričenjate razumeti, kako bi vam nekatere izkušnje lahko dale vedeti, da niste ti vzorci in če razumete, da so vzorci zgolj prilagoditve in da pod njimi obstaja resnični jaz  in če pridete v stik z izkušnjami, ki so pripeljale do tega, da ste sprejeli te vzorce, potem se jih mogoče lahko osvobodite. Potem jih lahko sprostite. Potem, mogoče, lahko najdete svoj resnični jaz, ki se mu ni več potrebno obnašati na tak način. To pomeni osvoboditev. Toliko torej o kroničnih boleznih.

Odvisnost

Odvisnost. Dvanajst let sem delal na območju, ki je znano kot najbolj zgoščeno območje uporabe drog v Severni Ameriki – vzhodni del Vacouvra, kjer v radiusu nekaj blokov na tisoče ljudi inhalira, uživa ali si vbrizgava vse vrste substanc.

In spet se zastavlja vprašanje, zakaj ljudje to počnejo? Zakaj počnejo tako strašne stvari sami sebi vse do točke, ko ogrožajo svoje življenje? Izgubili so vse, izgubili so premoženje, odnose, družine, domove, zobe, dostojanstvo – in še vedno s tem nadaljujejo.

Severno ameriški odziv na to vprašanje je dvojen. Zakonodajni odziv družbenega sankcioniranja je, da so ti ljudje sprejeli to odločitev, sprejeli so slabo odločitev, odločitev, ki uničuje njih same in je škodljiva za druge. Način, kako jih odvrniti od takšne odločitve, je preko drakonskih kazni.  Tako imenovana vojna proti drogam. Vojna proti drogam ne obstaja, saj se z neživimi stvarmi ne da vojskovati. Gre za vojno proti odvisnikom od drog. In rezultat nazadnjaških družbenih prepričanj in vladnih praks je, da ZDA, ki predstavljajo 5 odstotkov vse svetovne populacije, predstavljajo tudi 25 odstotkov vse svetovne populacije, ki je v zaporih. Kar pomeni, da je vsak četrti zapornik na svetu državljan “države svobodnih.” In vse samo zato, ker verjamejo, da gre za odločitev.

Drugo prevladujoče prepričanje, za katerega bi si mislili, da zanika prvega, pa ga ne, je prepričanje, ki si ga deli večina doktorjev medicine: odvisnost je bolezen možganov, še posebej na genetski osnovi. Ameriško združenje medicine odvisnosti meni, da je dednih skoraj 50 odstotkov predispozicij za odvisnost. Glede izbire hipoteze je to bolj napredno, saj vsaj ne obsoja ljudi zaradi genov, ki so jih bodisi podedovali ali oddali drugim. A zato ni še nič bolj točna.

Če pogledate pobližje in razumete razvoj človekovih možganov, na kar sem malce že namigoval prej, potem veste, da je kakih 5 odstotkov odvisnosti genetskih. To ni radikalna ocena in mislim, da zagotovo ni več od petih odstotkov gensko pogojenih. V resnici ni nič gensko določeno saj vemo, da celo ljudje, ki podedujejo gene in imajo predpispozicije za odvisnost, jih v pravem okolju nikoli ne aktivirajo. Gene vklopi in izklopi okolje. Kakšno okolje torej povzroči odvisnost?

In med številnimi napačnimi prepričanji o drogah je tudi ta, da so droge zasvojljive. Čeprav vemo, da niso. Nič ni samo po sebi zasvojljivo. Je alkohol zasvojljiv? Če bi vas vprašal, koliko vas je v življenju spilo vsaj kozarec vina, bi vas večina dvignila roke. Številni bi dvignili roke. A če bi vas vprašal, koliko od vas je imelo težave z alkoholom, bi roke dvignila samo manjšina.

Če je torej alkohol zasvojljiv sam po sebi, potem bi postal odvisen vsak, ki ga poizkusi. Moč odvisnosti ne leži v substanci. Ne glede na to, ali govorimo o metamfetaminu, heroinu, kokainu, kanabisu, alkoholu, ali pa o vedenjski odvisnosti, kot je seksualna odvisnost, odvisnost od interneta, iger na srečo, nakupovanja, dela in tako naprej. Odvisnosti ne povzroča aktivnost ali substanca, pač pa notranji odnos z njo, oziroma dovzetnost. Kaj oblikuje dovzetnost? Odgovor je preprost: travma.

Travma

Odvisniki od drog, s katerimi sem delal v vzhodnem Vanocuvru, čisto vsak od njih je bil kot otrok zlorabljan. V 12 letih dela tam, med vsemi stotinami žensk, ki sem jih intervjuval med svojo službo, ni bilo niti ene, ki kot otrok ne bi bila spolno zlorabljena. In tega ne mislim samo jaz, to dokazujejo tudi obsežne raziskave. To ni sporno dejstvo. Je nesporno dejstvo, ki ne more prodreti v zdravstveno stroko, še manj pa v vlade.

Ljudje, ki so v zaporih – ameriški psihiater dr. Bessel van der Kolk, številni poznate njegovo delo na področju stresa in travme, pravi, da je 100 odstotkov vseh zapornikov s področja kriminala v državi bilo v otroštvu travmatiziranih.

Travma povzroči svoj niz prepričanj in načinov obvladovanja. Eden teh načinov je čustveno zapiranje zato, da ne čutite ničesar. Tako postanete sami sebi tujec. Ne čutite bolečine, kot je zgovorno povedal eden od pacientov, oprostite besednjaku: “Razlog, zakaj uporabljam droge je, da nočem čutiti zafukanih čustev, ki jih čutim, kadar nisem na drogah.”

Keith Richards, kitarist Rolling Stones-ov v knjigi o svojih heroinskih navadah – oprostite v knjigi o svojem življenju (kar je skoraj isto) – pravi: “Gre za iskanje pozabe.” Zvijače, ki jih uporabljamo, da za nekaj ur ne bi bili v svoji koži.

Zakaj nekdo za nekaj ur ne bi želel biti v svoji koži? Zato, ker trpi. In zakaj trpi? Ker zaradi zgodnje travme, zgodnje čustvene izgube razvijejo določena prepričanja. Eno teh prepričanj je, da “sem ničvreden.” Ker so otroci čisti samoljubi in samoljubi mislim v čistem pomenu besede. Povedano drugače, ko se otroku nekaj zgodi, še posebej majhnemu otroku, se to zgodi njemu in zaradi njega. Slabe stvari se torej zgodijo zato, ker sem slaba oseba.  Dobre stvari se zgodijo zato, ker sem dobra oseba. A če se zgodijo slabe stvari, sem slaba oseba. Če sem ranjen, sem si to zaslužil. Jaz sem to povzročil. Jaz sem nevreden.

V jedru odvisnosti je torej globok sram in občutek, da je svet ravnodušen in sovražen. In takšen otrok trpi zlorabo – svet izkusi kot ravnodušen in sovražen. Kot pravi Buda: “Svet ustvarjamo v svojem umu.” Buda pa ni povedal, da preden svet ustvarjamo v umu, svet ustvari naš um. In ta um oblikujejo zgodnje izkušnje.

Za odvisnika je svet torej sovražen, je ravnodušen in v njem mora delovati in najti način tolažbe, ker v  tem svetu ni tolažbe in v tem svetu ni zdravljenja.

To so nekatera osnovna prepričanja v srcih odvisnikov. Tam so globoka čustva, kot pravi duhovni učitelj – kar me neposredno vodi k razpravi o ayahuasci – duhovni učitelj iz Kalifornije o otroštvu pravi: “Če ni bilo ljubezni in podpore, se je zgodila temeljna in največja nesreča.”

Še večja nesreča, ki jo povzroči tista prva nesreča pa je, da tako izgubite povezavo s svojim bistvom. To je mnogo pomembneje od tega, ali sta vas oče ali mati imela rada ali ne.

Z drugimi besedami, največja izguba, ki nas lahko doleti, je izguba povezave s samim sabo. Takrat izkusimo globoko praznino, ki se je tako bojimo.

V tej kulturi je vse samo kopičenje izdelkov, kopičenje odnosov, kopičenje aktivnosti in kopičenje lažnih vrednot. In, seveda, bolj ko to počnemo, bolj smo zasvojeni, ker nas te stvari nikoli popolnoma ne zadovoljijo. Te praznine nikoli ne moremo zapolniti od zunaj. Praznino lahko presežemo samo od znotraj. In tu pridejo do pomena duhovne izkušnje, zdravilne izkušnje, podprte z ayahuasco.

Pred štirimi leti je izšla moja knjiga o odvisnosti in o ahayuasci nisem slišal vse od njenega izida. Ko sem jo pisal, sem pričel prejemati elektronska sporočila in povpraševanja. “Kaj veste o ayahuasci in zdravljenju odvisnosti?” In odgovarjal sem: ”Nič, o tem ne vem nič.” Tedne kasneje, isto vprašanje. In tako se je vztrajno dogajalo mesece.

Končno sem postajal razdražen in radoveden. Izkazalo se je, da imam priložnost izkusiti ayahuasco v Vancouvru, šaman iz Peruja je prihajal, da bi vodil nekaj ayahuasca obredov in poizkusil sem. Sedel sem tam v temi z odprtim srcem in občutkom slastne, hranljive topline, po obrazu so mi tekle solze radosti in razumel sem ljubezen. In razumel sem, na kakšne načine vse sem bil v življenju izdan in sem temu obrnil hrbet – kar je vzorec obvladovanja. Ko ste tako ranljivi in v bolečini, kot sem bil sam kot judovski otrok na madžarskem v času nemške okupacije, potem se zaprete za ljubezen, ker je preveč boleče ostati odprt zanjo.

Ayahuasca mi je v trenutku pomagala, da sem se znebil mehanizma obvladovanja in nenadoma sem nekaj izkušal. Takrat sem vedel, da je to nekaj, s čemer želim delati. V pol leta sem pričel sodelovati z ljudmi, usposobljenimi preko perujske Shipibo tradicije, ki so vodili odmike. Do danes smo jih izvedli že kar nekaj in rezultati so vedno bolj in brez izjeme presenetljivi.

Prebral bom nekaj pisem ljudi, ki so sodelovali na ayahuasca odmikih in potem povedal več o njihovih izkušnjah in o tem, zakaj ima ayahuasca tako velik potencial. Čeprav, kot je povedal že predgovornik, nihče ne bi smel trditi, da gre za univerzalno zdravilo.

Pripravki kot je ayahuasca imajo salutogeni potencial, podobno kot mnoge oblike meditacije. Salutogeni pomeni potencial zdravljenja, na primer izboljšanje fizičnega, mentalnega in duhovnega zdravja tako, da se vključi tako imenovano sodelujočo zavest.

Če se torej lahko zaveste svojih vzorcev in prepričanj, jedrnih prepričan in tega, kako ste do njih prišli, potem jih lahko tudi sprostite. Toga čustva, misli in vedenjski vzorci lahko popustijo prijem. Jaz se lahko preoblikuje in globlje razvije svoje notranje vire. Tako pridemo do koncepta resničnega jaza, ki se ga lahko preoblikuje ali vsaj ponovno odkrije s pomočjo psihoaktivnih snovi, zlasti ayahuasce.

Zdaj vam bom prebral, kaj so nekateri ljudje povedali o svojih izkušnjah v naših odmikih in povedal bom več o tem, kako delujejo.

“Zadnji dve noči sta bili polni izzivov, a se dobro privajam. Ko se pod vplivom pojavijo negativne misli, lahko v drobovju čutim fizični občutek strahu, ko se misli dvigajo in zatem spuščajo na varno mesto.”

Povedano drugače, ko se pojavijo določene misli, ko imate negativne miselne vzorce – ko rečem negativne mislim na samo uničujoče, samo ponižujoče, samo podcenjujoče miselne vzorce – potem to niso samo misli tam zgoraj, pač pa imajo takojšen fizični vpliv na telo. Čutite jih v drobovju, čutite jih v srcu, vplivajo na celoten živčni sistem, kardiovaskularni sistem, imunski sistem in ta oseba je prišla v stik s tem, kako misli vplivajo na telo.

“V preteklosti sem sprejel številne slabe, neodgovorne odločitve z bolečimi posledicami zase in za druge. Čeprav zdaj ko to vem, so se mi odprle možnosti sprejemanja novih odločitev na osnovi miru in ljubezni do samega sebe in do ljudi v mojem življenju. Težko je odriniti obup na stran. Obup, ki mi govori, da bom še naprej znova in znova sprejemal slabe odločitve.”

Tu se spet kaže jedrno prepičanje, “da je z mano nekaj narobe.” Ta oseba se tega vsaj zaveda.

Mimogrede, gre za zdravnika, ki je zaradi odvisnosti skoraj izgubil licenco, njegov zakon je razpadel in pridružil se nam je na odmiku. In mislil je tudi, da je bilo njegovo otroštvo popolno – o tem se sploh ne bom spuščal v podrobnosti.

“Drugi zelo močan trenutek se je zgodil, ko sem raziskoval občutek, da sem naporen za svoje starše. Zavedam se, da ne glede na to, kako rada sta me imela, sta bila najbrž sama s svojimi strahovi in tesnobami. Oče je pri 28. letih imel zelo resno srčno kap. Sam sebe sem doživel kot eno leto star otrok. Občutil sem, da sem že dolgo časa naporen za cel svet. V zadnjih letih sem se res potrudil, da to tudi dokažem in zato mi je tako toplo pri srcu, da ste me tukaj tako odprto sprejeli in mi dali vedeti, da moja čustva, bolečina, strah, žalost in potreba po povezovanju niso naporni. Čutim, da me svet lahko sprejme in me v resnici vedno je. In mogoče se lahko naučim, da objamem sam sebe. Boli me, če pomislim, da bi moj sin Miles lahko mislil, da je prenaporen zame. Obupno si želim, da se to ne bi zgodilo. Ljubezen in hvaležnost.”

[pavza]

Drugih izkušenj ne bom bral, vse pa podobno izražajo ljubezen, hvaležnost, povezanost s samim sabo, izkušnje otroških travm.

Moja hči se je udeležila odmika. Pravi, da je ponovno obiskala vsa žalostna mesta svojega otroštva. Ker sem bil deloholik in pod stresom ter zelo nerazvit odrasel človek takrat, ko sem bil oče svojim mladim otrokom, je v življenju doživela številna takšna mesta. Pravi, da je obiskala ta žalostna mesta, a z ljubečo zavestjo, empatijo in sočutjem odraslega. Če pogledate sliko skeniranja možganov na ayahuasci … boste videli aktivacijo temporalnega režnja, kjer so shranjeni spomini iz otroštva, limbičnega sistema, kjer se nadzirajo in živijo čustva, ter prednjega dela možganov, kjer so nam na voljo spoznanja.

Povežemo se lahko z izkušnjami iz otroštva, ne glede na to kako travmatičnimi. Včasih ta priplavajo na površje. Ayahuasca nekaterim ljudem odpre globoko tesnobne, travmatične izkušnje. Te izkušnje so lahko v obliki neposrednih spominov, neposrednega spominjanja slike nečesa, kar se jim je zgodilo. Kot na primer telesno nasilje, ali druge oblike travme. Ali pa v obliki zares strašljivih podob in bitij, kot bi jih sanjali, kajti ko nas v sanjah nekdo preganja, v resnici nismo prestrašeni. Povedano drugače, med spanjem se aktivirajo centri možganov, kjer so shranjeni otroški spomini, možgani pa okrog tega zgradijo zgodbo, ki ta čustva pojasni. Verjamem, da večinoma to drži tudi za strašljive vizije, ki jih ljudje lahko imajo med ayahuasca izkušnjo.

Lepe podobe, seveda, predstavljajo jedrni jaz. Spoznamo izkušnje, zaradi katerih smo kot odziv razvili mehanizme obvladovanja, ki so povzročili odvisnost, raka, ali kako drugo bolezen. Izkusimo jedrni jaz in lepoto sveta, kot v resnici sta, kadar jih ne gledamo preko filtrov trpljenja in napačnih interpratacij, ki so jih povzročile zgodnje izkušnje. Vidimo torej tisto, pred čemer bežimo in kar skušamo obvladati ter upravljati. A vidimo tudi resnično povezanost, resnično ljubezen, resnično lepoto, resnično vizijo, čisti uvid, čisto moč in čisto sočutje. Ko se to zgodi spoznamo, da nam ni potrebno ničesar več obvladovati. Smo lahko točno tam, kjer smo.

To pa še ne pomeni, da če ste to izkusili, bo tako tudi ostalo. Za to je potrebno delo in praksa. Če stvari zatem ne prenesete v prakso, če temu ne sledite, če tega ne postavite v kontekst svojega življenja, izkušnja postane samo lep spomin. Transformativna postane samo, če ji dopustite, da je transformativna. In če z njo delate, da lahko postane transformativna. Če storite tako, lahko postane zelo, zelo močna in številnim, številnim ljudem spremeni življenje.

Na tem mestu moram povedati še nekaj o kontekstu. Jaz ayahuasca obredov ne vodim, nisem na ayahuasci in ne pojem, jaz na obredih samo sodelujem. Obrede vodijo ljudje, ki sami sebe ne bi imenovali šamani, a jih jaz lahko tako imenujem, ker je njihovo delo tako učinkovito. Oni pojejo in energetsko delajo z ljudmi. V temi razločijo energije ljudi. Jaz energije ljudi razločim na svetlobi. Slišim jo v tonu glasu, izrazu obraza, izbiri besed. Tam pa sedijo v tišini, pojejo in berejo energije vsakega posameznika v krogu, čeprav je sestavljen tudi iz 30 oseb. In potem pojejo posebne pesmi, da sprostijo energije ali specifične energetske blokade.

Kot na primer oseba z rakom – diagnozo so ji postavili dva tedna pred odmikom. Povedal sem vam svoj pogled na raka dojk in raka na splošno: ena glavnih dinamik je zatiranje jeze. Šaman sedi tam v temi in čuti zadrževano jezo v njenih prsih in dela na tem, da se sprosti. Ne gre torej samo za kemični učinek rastline in prepričan sem, da so to poudarili tudi drugi … Gre za kontekst, njegovo odzivnost in vzajemno podporno delovanje okolja.

Se spomnite, kaj sem povedal ob navajanju članka iz Harvarda o tem, kako se razvijajo možgani v odvisnosti od medsebojne odzivnosti otroka in odraslega? Na enak način zdravilne dobrobiti nečesa kot je ayahuasca niso zgolj kemični učinek rastline, čeprav ga ne moremo ločiti od drugih njenih učinkov. Gre tudi za medsebojno odzivnost okolja, v katerem poteka ayahuasca izkušnja. Izkušnja mora biti v varnem kontekstu, v vodenem kontekstu.

Včasih imajo ljudje negativne izkušnje, ali pa tako mislijo zato, ker imajo izkušnjo, ki jim ni všeč in se ji zato upirajo. In osebnost na lastni jaz lahko vpliva tako, da ga razvrednoti.

Naj vam dam hiter primer. Na zadnjem odmiku je sodelovala ženska, ki je želela izkusiti, kaj jo blokira, da bi se v življenje vključila na poln in strasten način. Potem pa z velikim razočaranjem, celo zamero, opisuje dogajanje med ayahuasca obredom.

“Dobila sem samo psihedelične barve, recimo psihedeličnega indijskega slona. Sem nisem prišla za to, da bi bila na tripu z indijskimi sloni.”

Indijski slon Ganeš je božanstvo, ki sprošča težave. To je izkusila. In v nekem delu možganov se je tega zavedala. Ker pa se je izkušnji upirala, namesto da bi bila odprta, je spregledala bistvo. To je vse v redu. Če greste čez izkušnjo na tak način, se boste še vedno naučili tistega, kar se morate naučiti, zato se mi njena izkušnja ne zdi negativna. V resnici se je izkazalo, da je zanjo bila lepa izkušnja. A nekateri ljudje včasih potrebujejo vodstvo za to, da izkušnjo lahko razumejo. Sama izkušnja jim ni dovolj. Poiskati morajo smisel izkušnje in to je moja naloga. S tem jaz pomagam ljudem. A vse to ne bi bilo mogoče brez osupljivega dela ayahuasquerov in ayahuasquer, ki z njo delajo.

Gre torej za celoto: rastlina, obred, petje, delo z energijami ter psihološko-čustveno pripravo pred, integracijo potem ter skupno raziskovanje in ugotavljanje pomena.

[aplavz]

Hvala.

Comments are closed