Malce skromnosti nikoli ne škodi

Ko sem za spletno stran pripravljala vsebino za poglavje o raziskavah ayahuasce, sem pregledala kar nekaj posnetkov različnih konferenc in strokovnih razprav. Tudi največjih, kot sta recimo letni konferenci MAPS ali ICEERS.

Tisto, kar je zelo očitno bodlo v oči je, da je med govorniki zelo malo predstavnikov staroselcev, ki so to znanje razvili in ga v precej sovražnem okolju zadnjih 500 let uspeli tudi ohraniti. ICEERS je avgusta 2017 pripravil prenovljeno verzijo dokument z naslovom Technical Report about Ayahuasca, ki ga priporoča kot gradivo za obrambo v potencialnih sodnih postopkih. V uvodnem delu zapiše naslednje: »Najstarejše sledi, ki kažejo na uporabo ayahuasce, so našli v puščavi Azapa na severu Čila. V laseh mumij iz obdobja Taiwanaku med 500 in 1000 leti našega štetja so našli harmin. V dolini Azapa Banisteriopsis caapi (ki je vir harmina, o.p.) ne uspeva, tako kot nobena druga rastlina, ki bi ga vsebovala. To nakazuje na živahno trgovanje med starodavnimi prebivalci Čila in Amazonije. Najverjetneje so prvi oskrbovali druge s soljo, slednji pa prve z zdravili, med njimi tudi ayahuasco. (…) Najstarejše pripomočke za uporabo halucinogenov so našli ob izkopavanjih v puščavi Atacama in prihajajo iz leta 480 našega štetja (+/- 60 let).«


Foto: Erika Oblak

Leta 1930 (1480 let kasneje) je bila ustanovljena prva cerkev v Braziliji, ki ayahuasco uporablja kot zakrament. Kasneje jih je nastalo več, razširjene so po vsem svetu. Nekoliko kasneje se je za pripravek začela zanimati tudi znanost, najprej etnobotaniki in antropologi. Pred dobrimi 25 leti se je uporaba pripravka začela širiti v Evropo in ZDA in je v zadnjih nekaj letih pritegnila še pozornost medicine ter psihologije. Vse do leta 1980 sodobna znanost ni poznala mehanizma delovanja, ki omogoča, da DMT v pripravku postane bioaktiven.

Da me ne bi razumeli napačno. To, da delovanje ayahuasce in učinke raziskuje znanost je za našo kulturo izjemno pomembno, še posebej zato, ker korak za korakom potrjuje, kar staroselci vedo že dolgo: da pozitivno vpliva na zdravje, osebni razvoj in življenje posameznika v skupnosti. S tem znanost prispeva k večji družbeni sprejemljivosti psihedelikov in upajmo tudi na ustreznejšo zakonodajno ureditev.

Problem pa nastane, ko se znanost postavi na stališče, da se le ona lahko strokovno ukvarja z ayahuasco. Bi lahko tisti, ki so mehanizme njenega delovanja odkrili in uporabljali dolgo pred nami, vedeli več? Še posebej, ker so to znanje razvili v primitvnih staroselskih skupnostih? Nam je  sploh dojemljivo, da bi te kulture lahko razvijale drugačne vrste znanosti, čeprav ne poznajo elektrike, pametnih telefonov in avtomobilov?

O odnosu sodobne znanosti do znanja staroselcev bi lahko naštela vrsto primerov. Mogoče najbolj zgovoren je ta, da je za eno od teorij o tem, kako so staroselci odkrili pripravek, še do nedavna veljala tudi možnost, da so ga odkrili po naključju, oziroma s poizkušanjem. Danes vemo, da so učinki in mehanizem delovanja ayahuasce kompleksni in zapleteni. WWF pravi, da so deževni gozdovi dom preko 80.000 vrstam rastlin. Poizkušanje preko napak ali naključno odkritje kombinacije točno dveh rastlin v povezavi s precej natančno določenim postopkom priprave, sta praktično nemogoča naloga, na kar je med prvimi opozarjal antropolog Jeremy Narby.

Več kot deset let že spoznavam staroselsko znanost in njihov način učenja. Vedno bolj mi postaja jasno, da je ena največjih ovir pri medsebojnem razumevanju med staroselci in znanostjo pravzaprav besedje in pomanjkanje volje in skromnosti, s katerima bi to besedje lahko prav razumeli.

Besedje se razvije zato, da z njim opisujemo svet, ki ga zaznavamo, večinoma s petimi čuti. Če bi se s časovnim strojem premaknili 50 let nazaj, ne bi nihče razumel, kaj je pametni telefon. Vsaj tiste staroselske kulture, ki so dolgo pred nami gojile prehode v spremenjena stanja zavesti s pomočjo različnih tehnik, tudi psihoaktivnih snovi, so za opisovanje drugih realnosti razvile besedje, ki  je nam, ki teh svetov ne poznamo dobro, tuje. Vsakdo, ki je bil na ayahuasca obredu bo zatrdil, da se izkušnje ne da opisati z besedami. Še do nedavna je veljalo, da gre v primeru staroselskih kultur za primitivna ljudstva. Kako bi torej lahko vedeli več od nas? Njihovo besedje in opisi se tako še danes zavračajo kot miti, legende, praznoverje, nepotrebna navlaka obredja in podobno. Govoriti o energijah, entitetah, spremenjenih stanjih zavesti, drugih realnostih in učiteljih, ki jih naseljujejo, je v sodobni znanosti nesprejemljivo.

Slovar slovenskega knjižnega jezika znanost opiše kot dejavnost, ki si prizadeva metodično priti do sistematično izpeljanih, urejenih in dokazljivih spoznanj. Kuture, ki so poznale prehode v spremenjena stanja zavesti, so počele prav to. V očeh znanosti pa se zaplete, ker ob različnih poizkusih niso dobili vedno enakih rezultatov, saj druge realnosti ne delujejo po enakih zakonitostih kot fizična. Sodobna znanost jih do nedavna ni raziskovala in za to niti ni razvila ustreznih postopkov in meril ter ustreznega besedja, s katerim bi jih opisala. Razlaganje pojavov in realnosti z neustreznim besedjem v najboljšem primeru vodi v omejeno razumevanje, v najslabšem pa v konflikt. Znanost je raziskave drugih realnosti potisnila v območje mejnih znanosti, ki je za marsikaterega znanstvenika še vedno sporno in neugledno.


Bobinsana (Foto: Erika Oblak)

Ker ayahuasca človeka hitro odpelje v spremenjeno stanje zavesti in s tem v druge realnosti, pozabimo še, da so se šamani za svoje delo usposabljali vsaj toliko časa, kot traja, da naš otrok pride do diplome na univerzi. Nekateri med njimi pa svoje raziskovanje in znanje nadgrajujejo naprej, tako kot pri nas velja za pot od diplome do doktorata.

Tudi v drugih realnostih obstajajo izpiti, diplome, skratka dokazila, da študent obvlada določeno znanje. Med drugim različna energetska orodja, ki jih prejme za darilo ob uspešno opravljenem izpitu, kot so recimo energetske krone. Če torej vidite staroselca s pisano perjanico okrog glave,  ta zelo verjetno predstalja raven znanja, ki si ga je pridobil v teh realnostih. (Mimogrede: številni simboli, ki jih danes uporablja naša kultura, v resnici prihajajo od tam: krona, žezlo, ogrinjalo, ipd..) Ko torej na konferenci na govorniškem odru sedi staroselec s perjanico, je zelo verjetno večji strokovnjak za ayahuasco, kot tisti, ki sedi ob njem in ob svojem imenu zapiše naziv doktor te-in-te znanosti.

Samo v razmislek: v naši kulturi smo razvili internet, ki omogoča prenos informacij med ljudmi s pomočjo tehnologije. Oni so odkrili in razvili internet, ki omogoča izmenjavo informacij med različnimi realnostmi, različnimi oblikami življenja in entitetami. Glede na odkritja v Čilu, verjetno vsaj tisočletje in pol pred našim.

Zato bi morali njihove predstavnike vključiti v konference na glavnem odru in v glavnih razpravah, ne pa nekje ob strani zgolj zaradi vtisa, da gre za medkulturni dialog, ali zato, ker je organizatorja preprosto strah, da bi konferenca zvenela nestrokovna. Nadaljevati je potrebno z raziskavami, ki skušajo povezati oba svetova, obe znanosti. Nekaj takšnih je že nastalo v zadnjih letih med drugim tudi v Sloveniji in upati je, da se bodo še nadaljevale.  Ob tem pa se postavljajo številni izzivi. Če in kako v raziskave vključiti pomen obredja in vpliv ter znanje tistega, ki obred vodi? Ali lahko te vplive na splošno, ali pa zaradi znanstvene sprejemljivosti rezultatov, kar izključimo? Kaj se s tem izgubi? Kakšen bi za namene raziskovanja lahko bil placebo za kontrolno skupino? So odgovori na takšna vprašanja v resnici pomembni, ali dovolj povedo že rezultati in spremembe v življenju ter zdravju ljudi, ki se udeležujejo ayahuasca obredov? Kakšno pravico imajo tisti, ki učinkov in postopkov ne poznajo, omejevati ali celo kriminalizirati njeno uporabo tistim, ki jih?

Najpomembneje pa je, da staroselcem damo besedo in se res potrudimo razumeti, o čem pravzaprav govorijo. Da jim še vedno ne priznamo mesta in spoštovanja, ki jim pripada, ima namreč za vse nas zelo konkretne posledice. Oni izgubljajo svoj življenjski prostor in kulturo, mi pa možnost izhoda iz finančnih, okoljskih in moralnih kriz, v katere smo spravili svet.

Piše: Erika Oblak