Kdo zares uničuje šamane?

K pisanju tega bloga me je spodbodla naslednja misel, ki sem jo zasledila na enem od družabnih omrežij:

Masovni ayahuasca turizem (komercializacija) je uničil “šamane” (imho)

Na sploh se izraz ayahuasca turizem pogosto uporablja, vedno v negativnem smislu, tokrat v povezavi z uničevanjem šamanov. Kot se rado dogaja, ljudje take stavke kmalu ponavljajo in čeprav o njih zares ne razmislijo, postanejo nekakšna resnica.

O s tem povezani resnici je potrebno dobro razmisliti. Zato, da se izgonemo še enemu temeljnemu nerazumevanju drugačnih kultur in z njimi povezanemu pranju lastne slabe vesti.

Davek stanovanjskih šol za staroselce v KanadiDejstvo je, da je do danes naša kultura uničila večino staroselskih kultur na vseh celinah, z njimi pa tudi šamanske prakse, ki so jih te gojile. V času velikih odkritij (kot se naši otroci še vedno učijo v šolah), torej širjenja naše kulture po planetu, so bili staroselci zdesetkani zaradi prenosa bolezni, množičnih pobojev, pokristjanjevanja in načrtnega uničevanja kulture. Po nekaterih ocenah je samo v obeh Amerikah tako umrlo 75 milijonov staroselcev. Njihove otroke so iztrgali družinam ter jih strpali v domove in šole (residential boarding schools), kjer so bili tarča vseh mogočih zlorab. Številni take prevzgoje niso preživeli. To je bila praksa v ZDA, Kanadi, Novi Zelandiji in Avstraliji še vse do nedavna.  V Kanadi so zadnjo zaprli leta 1996, v ZDA v zgodnjih devetdesetih in v Avstraliji v osemdesetih.

Velika odkritja torej za nas in veliki, dolgotrajni genocid zanje.

Da je pri tem veliko imela opraviti krščanska cerkev tudi ni skrivnost, saj so vodili večino teh šol, poleg tega pa preko misijonov in misionarjev prodirali v nedostopne kraje vseh celin in tako ali drugače vplivali na spremembo tamkajšnjih kultur.

Danes po nekaterih podatkih staroselci predstavljajo samo še kakih 5 odstotkov svetovne populacije. Uničevanje njihovih življenjskih prostorov in kulture pa se še nadaljuje z izkoriščanjem naravnih virov: od vode in nafte v Kanadi, ZDA, delti reke Niger in Amazoniji, do rudnikov kobalta v Kongu, redkih kovin v Tibetu, lesa Amazonije, in tako dalje in tako naprej. Seveda starosleci niso navini in natanko vedo, kaj se dogaja. Ko se temu postavijo po robu, pogosto izgubijo svoja življenja. Lani so na svetu umorili 197 okoljskih aktivistov (skoraj štirje vsak teden). Najbolj na udaru so predvsem staroselci.

Če torej kaj uničuje šamanizem, potem smo to mi vsi, s svojo potrošniško kulturo, ki se ne vpraša več, kako in od kje pridejo naši mobilni telefoni, nafta, plastika, baterije za električne avtomobile, obleka in hrana. Mi smo tisti, ki vse hočemo zdaj in seveda poceni, našemu brezskrbnemu udobju se tudi ne bi odpovedali. Ne vprašamo pa se, kakšne tornade naše male vsakodnevne odločitve povzročijo na drugem koncu sveta.

In kaj ima s tem opraviti ayahuasca?

Vemo, da v zadnjih desetletjih pospešeno prodira v našo kulturo, kar s sabo nosi številne izzive. Vendar so ti izzivi naši in ne njihovi. Oni jo poznajo in z njo znajo ravnati vsaj stoletja, verjetno že  tisočletja.

V dobrem desetletju sem v Iquitosu (Peru) preživela več kot tri leta in imela priložnost opazovati prihod vedno več ljudi, ki iščejo stik z ayahuasco zato, da razrešijo svoje težave ali z željo po novi pustolovščini.

Od leta 2006 v Iquitosu potekajo mednarodne šamanistične konference. V prvih letih so imele nekaj tisoč obiskovalcev. Na prvi konferenci so se ayahuasqueri prešteli med sabo in prišli do številke 15. Danes je v Peruju preko 250 ayahuasca centrov, s še večjim številom “šamanov”.

Lahko sem opazovala tudi, kako se ponudba centrov spreminja. Dieta, ki ni zgolj omejitev določene hrane, se je spremenila v pestro ponudbo z neomejenimi količinami. Zato, ker so to zahtevali gostje, ki niso zmožni brez soli, sladkorja in z enolično hrano zdržati tedna ali desetih dni. Zdaj imajo centri elektriko, internet ter pester program izven obredov, ker ne znamo tedna ali dveh zdržati v osami (ki je nujna za integracijo po obredih) in s samim sabo. Povpraševanje, ki oblikuje ponudbo (in nikakor ne obratno). Ustvarjamo ga mi.

Dejstvo je tudi, da so šamani po 500 letih zatiranja in manipuliranja do pred dobrim desetletjem ali dvema praviloma bili na dnu družbene lestvice – kot ljudje, ki širijo praznoverje in prakticirajo čire-čare. Z vedno večjim zanimanjem se je njihov status pričel spreminjati, njihovo znanje se je znašlo v središču pozornosti naše kulture. Znanje, ki so ga uspeli ohraniti kljub grobemu zatiranju in zaničevanju. Nenazadnje se mi zdi prav, da zanj končno dobijo nekaj priznanja in mogoče tudi udobnejše življenje, čeprav ne gre pozabiti, da so centri najpogosteje v lasti tujcev.

Zato se mi zdi nesprejemljivo vihanje nosu nad ayahuasca turizmom in komercializacijo, ki ju v resnici poganjamo mi s svojo kulturo. Še toliko bolj, ko se ob enem zaradi našega udobja in načina življenja še vedno uničujejo njihovi življenjski prostori, flora in favna ter kultura in znanje.

Če nas ayahuasca ne bo streznila, da končno spregledamo, priznamo in spremenimo svoj odnos do staroselcev, potem bomo zagrešili še eno vrsto kraje v nizu vseh, ki smo jih zagrešili zadnjih 500 let. V povezavi z ayahuasca turizmom in njeno komercializacijo bi nas moralo najbolj skrbeti prav to.