Intervju o ayahuasci in knjigi Čas je zdaj

Avtorica intervjuja: Maja Fabjan, novinarka

Z Majo sva se pogovarjali proti koncu leta 2017. Del intervjuja je bil konec junija 2018 objavljen v reviji Karma, tu ga z njenim dovoljenjem objavljam v celoti.

Nekoč so za ajavasko vedela le domorodna ljudstva v odročnih predelih sveta, kjer raste ta zdravilna rastlina, dandanes pa je dosegljiva že v naši neposredni bližini. Iz katerih razlogov ljudje prihajajo na obrede z ajavasko?
Ljudje iz našega dela sveta iščejo stik z ajavasko predvsem zaradi želje po osebni rasti, razrešitvi eksistencialnih vprašanj in duhovnosti, marsikdo pa si želi vzpostaviti tudi fizično ali energetsko ravnotežje. V Peruju je ajavaska zaščitena kot kulturna dediščina in to je ena redkih držav na svetu, kjer je njena uporaba nedvoumno dovoljena. Leta 2012 je Mednarodni odbor za nadzor nad narkotiki pri Združenih narodih v svojem poročilu sicer zapisal, da ajavaska ne sodi v mednarodni nadzor, čeprav vsebuje nadzorovan alkaloid DMT. Prisotnost DMT v pripravku je kljub temu lahko predmet različnih zakonodajnih interpretacij oblasti.

Kako bi opisali spremenjeno stanje zavesti nekomu, ki nima izkušnje s katero ob substanc, ki povzročajo spremenjena stanja?
Sanjamo večinoma vsi in kdaj si sanje tudi zapomnimo. Spremenjena stanja zavesti s pomočjo teh substanc so podobna. Razlika je v tem, da doživljanje ni nujno zgolj vizualno, kot bi šlo za žive sanje, ampak vendarle se človek znajde v nekem svetu, realnosti, ki je drugačna od vsakdanje. Tam so drugačna pravila in zakonitosti. Včasih se med obredom zdi, da je to edina realnost, ki obstaja. Tako, kot se včasih tudi v sanjah ne zavedamo, da sanjamo. Pri obredih z ajavasko pa obstaja pomembna razlika. Vse vizije namreč niso vedno ali zgolj vizualne. Če se ukvarjamo z mentalno ravnjo, potem se lahko izrazijo kot misli. Ponavadi nas te zasujejo do te mere, da spoznamo, kako naši možgani nenehno klepetajo sami s sabo in kako se tega večinoma sploh ne zavedamo. Na čustvenih ravneh se ‘vizije’ lahko izrazijo v obliki občutkov jeze, zamer, strahu, ljubezni.

Tako kot v sanjah nočne more, tudi na obredih z ajavasko obstajajo težke izkušnje, ki pa so lahko zelo smiselne. Večinoma imamo preko njih možnost priti do drugačnih zaključkov potem, ko podoživimo ali neosebno opazujemo preteklo travmo ali vir strahu. Včasih lahko na travmo ali neprijeten dogodek iz preteklosti pogledamo preko oči in razumevanja drugih udeležncev in ga tako sprostimo ali razumemo drugače, kot imamo to v spominu. Tako pa se potem odpre možnost za bolj svobodno življenje tega, kar človek v resnici je, brez travm in strahov, ki bi ga blokirali. Obstajajo pa tudi izjemno lepe izkušnje povezanosti med ljudmi in naravo ali stika z univerzalno ljubeznijo, če lahko temu tako rečem.

Moj učitelj Percy Garcia Lozano vedno pravi, da človek smisel težke izkušnje razume šele, ko je mimo, vključno z razumevanjem, da je podoživljanje travm in neprijetnih stvari namenjeno zdravljenju in sproščanju. Ta bolečina nima namena prizadeti, pač pa ozdraviti. Tako kot zdravnik, ko zdravi zlomljeno roko, ne bo začel sočutno jokati, kako pacient trpi, ampak bo naravnal kost, kar je seveda boleče, a ko so kosti na svojem mestu, tudi bolečina popusti.

Komu bi ajavasko odsvetovali?
Odsvetovala bi jo tistim, ki jemljejo zdravila, recimo za depresijo in antipsihotike, ki vsebujejo selektivne zaviralce ponovnega privzema serotonina (SSRI) ali pa inhibitor monoaminooksidaze (MAOI). Odsvetovala bi jo tudi tistim, ki imajo visok krvni tlak, kardiovaskularne težave, epilepsijo, kakršnekoli akutne psihične ali psihološke težave. Kljub pripovedim staroselcev, da je lahko v pomočmed  nosečnostjo in pred porodom, tega ne priporočam, saj se naša in njihova kultura precej razlikujeta glede pogleda na nosečnost in porod, različna so tudi tveganja in razlikujemo se glede zdravstvene oskrbe in načinov spremljanja nosečnosti. Tvegana je tudi kombinacija ajavaske z večino rekreativnih drog, zato je potrebno preveriti, kolikšna abstinenca je potrebna za varno udeležbo. Pri nekaterih drogah gre za 14 dni, pri drugih za nekaj mesecev.

Kakšne učinke ima lahko ajavaska na človeka?
Obredi so lahko zelo različni za različne ljudi. Razlikujejo se tudi za istega človeka, če gre na obred večkrat. V resnici se nikoli ne ve v naprej, kaj človek lahko pričakuje. Nekateri obredi so zelo umirjeni, človeku se ne dogaja veliko v smislu vizij, sporočil in na fizični ravni ne čutijo dosti. Drugi pa so lahko ravno nasprotno: z močnimi fizičnimi občutki, veliko bruhanja in diareje, ki v nasprotju z miti o ajavaski, niso vsakič del obreda. Enako spoznanja in učenja lahko pridejo ali pa tudi ne. Vse je namreč odvisno od tega, na kateri točki razreševanja problema se nahajamo. Pogosto se srečujem z velikimi pričakovanji ljudi, saj o tem berejo na forumih, v knjigah in člankih. Potrebno se je zavedati, da ljudje pišejo tisto, kar je za njih najbolj zanimivo in pomembno. Obredi, na katerih se navidezno ne dogaja nič, namreč niso zanimivo branje. Včasih ljudje zaradi pričakovanj, kako bodo leteli z orli ali se pogovarjali z jaguarji mislijo, da se med obredom ni dogajalo nič. Ko jih začnem spraševati, kaj so v teh urah razmišljali ali čutili, pa odkrijejo, da so pravzaprav naredili precejšnje delo. Povedo na primer, kako so se ves čas zapletali v iste misli. Tako se naučijo najprej umiriti misli, potem spremeniti vzorce razmišljanja, kar jim na koncu prinese večji notranji mir.

Kot rečeno, ajavaska deluje na več ravneh: fizični, mentalni, čustveni itd. Tisti, ki veliko delajo na čustveni ravni, večkrat odreagirajo z jokom, smehom ali kakšnih drugim čustvom. Pri vizualnem vidiku gre za notranje doživljanje bodisi prijetnih ali neprijetnih dogodkov, pa tudi učenj. Pri vzpostavljanju fizičnega ravnovesja se lahko pojavijo intenzivnejše bolečine v delih telesa, kjer obstaja neravnovesje. Temu potem sledi izboljšanje stanja. Kako hitro in intenzivno se zgodi cel postopek, pa je seveda odvisno od problema.

Med obredom vsa čutila postanejo dosti bolj občutljiva in močna svetloba ali hrup sta lahko zelo moteča in preprečujeta, da se človek poglobi v svoj notranji proces. Eden od razlogov, da se večina obredov dogaja ponoči, je tako tudi ta, da je v okolju čim manj zunanjih motilcev. Džungla je ponoči v resnici najbolj glasna, a v primerjavi z mestnim hrupom ni moteča, saj gre za glasove narave, na katere se ljudje odzivamo drugače kot na zvoke, ki prihajajo iz umetno ustvarjenega okolja.

Kakšno pomembnost pa imata na obredih ”set” in ”setting”?
Oboje je izjemno pomembno. Kot rečeno, je velika razlika med zvoki narave in mestnim hrupom. Za uspešnost procesa posameznika in skupine je izredno pomembno – če ne najpomembneje – zagotoviti varno okolje. S tem ne mislim samo na fizični ravni, pač pa tudi v smislu medsebojnega spoštovanja udeležencev in vodje obreda ter sprejemanje vsega, kar se na obredu dogaja med procesi posameznih ljudi. Noben problem ne sme biti pomembnejši od drugega, saj je za človeka navečji tisti, s katerim se trenutno ukvarja. Pogosto ne razumemo, kako pomembno lahko razreševanje navidezno majhnega problema vpliva na sproščanje preteklosti ali večjo kakovost življenja v prihodnosti posameznika. Zelo močni in intenzivni procesi se lahko odvijajo le v varnem okolju. Če se človek ne počuti varno, enostavno ne more iti v globino, ker se ne sprosti dovolj. Ena od osrednjih vlog tistega, ki vodi obred, je torej zagotoviti varnost in zanjo skrbeti pred, med celim obredom in po njem.

Kako pa izkušnjo podpre petje ikarov?
Menim, da so ikari neločljiv del dela z ajavasko. Gre za zelo specifične pesmi, ki jih običajno tisti, ki vodi obred, prejme v procesu diete oziroma posta. Tako sem se jih naučila tudi sama. Dieta namreč ne pomeni zgolj uživanja samo določene vrste hrane, ampak pomeni spoznavanje in povezovanje z energijami rastlin učiteljic in zdravilk. Gre za rastline, ki niso psihoaktivne. V tem procesu zaustavljaš dražljaje iz zunanjega sveta in se poglabljaš v svoj notranji svet ter razrešuješ svoje probleme in svojo zgodovino. S pitjem čaja ali drugih pripravkov iz teh rastlin, se povezuješ z njimi, njihovimi energijami in energijami, ki so z njimi povezane, kot na primer voda, zrak, določene živali in podobno. In bolj kot spoštuješ pravila, ki jih postavijo rastline same v tem procesu, boljšo povezavo imaš in lažje kasneje delaš z njimi na obredu.

Med dieto ti najprej tvoj učitelj ali pa vodnik da ikaro, ki je v tistem trenutku zate. Če rastlina raste ob vodi, je verjetno povezana z energijo vode. Ikaro lahko torej nagovarja eno ali drugo, lahko pa kombinacijo teh dveh energij. Kasneje, ko učenec postane bolj izkušen, lahko ikaro dobi tudi neposredno. Ne glede na to, kako ga dobiš, ga moraš pred pričetkom uporabe na obredih še dobro raziskati. Bolj kot ga spoznavaš, bolj tudi veš, kakšna je njegova vloga med obredom. Obstajajo ikari, ki so namenjeni čiščenju, pa tudi takšni, ki so namenjeni zdravljenju, zaščiti, nadaljnji rasti. Med obredom je treba v pravem trenutku izbrati pravega in ga tudi odpeti na pravi način. V bistvu se petja ikara učiš celo življenje.

V knjige ste zapisali, da je bistveno s kom, kje in kako bo potekal obred. Se vam zdi, da ljudje na Zahodu k ajavaski pristopajo preveč naivno in se nevede poslužujejo obredov, ki jih vodijo neusposobljeni ljudje oziroma kako pristopajo k obredom v primerjavi z ljudmi v Peruju?
Preden smo se v naši kulturi začeli intenzivneje zanimati za to znanje, so bili ljudje, ki so ga obvladali, na robu družbe. Stoletja so jim namreč dopovedovali, da gre za praznoverje, nekaj, kar v sodobnem svetu ni sprejemljivo. Ko je vedno več ljudi iz našega dela sveta začelo hoditi v Peru in spoznavati to znanje, je povpraševanje začelo narekovati ponudbo. V tem se njihov in naš del sveta ne razlikujeta dosti. Tudi v Peruju, Braziliji, Ekvadorju obrede ponujajo ljudje, ki niso dovolj usposobljeni. Po drugi strani pa k sreči še obstajajo tisti, ki zelo dobro vedo, kaj delajo. Vprašanje pa je, kako ločiti med enimi in drugimi.

Na svetu je več milijard ljudi in za vsakega mora obstajati pot. Tudi med tistimi, ki so zelo dobro usposobljeni, nekaterim nekdo odgovarja, nekdo drug pa ne, saj ne delajo vsi na enak način. Sama mislim, da je pomembno poslušati svojo intuicijo. Če se le da, se preden greste na obred, srečajte z osebo, ki ga vodi. Tako lahko začutite, ali najdeta medsebojno zaupanje. Varno se človek počuti takrat, ko je z nekom, ki mu zaupa. Če tega zaupanja ni, je boljše poiskati drugo možnost, drugega človeka, drug kraj.

Na globalni ravni obstajata dve organizaciji, ki zelo strokovno in konkretno delata na področju raziskav z zakonodajnega vidika, pa tudi glede vodil za varno udeležbo. Ena teh organizacij je ICEERS (International center for ethnobotanical education research and service). Tam je tudi opis, kakšen nivo varnosti bi moral zagovotiti tisti, ki obred vodi, ne glede na to, iz katere kulture prihaja in kakšen je njegov način dela.

Da postaneš ajavasker, je torej potrebno vložiti kar nekaj truda in poglabljanja …
Past naše kulture je predvsem v tem, da se stvari lotevamo hitro in površno. Brez poglabljanja vase in procesa šolanja z izkušenim učiteljem ali vodnikom, je to zelo težko. Na tej poti so namreč tudi razne pasti, kjer lahko zaideš in se izgubiš. Zato je dobro, da je ob tebi vedno nekdo, ki je že šel čez podoben proces. Brez truda pri spoznavanju tega znanja preprosto ne gre.

Je pa ajavaska tudi malce težavna, saj (na primer v primerjavi z meditacijo), zelo hitro preidemo v spremenjeno stanje zavesti, od koder lahko dobimo informacije. Problem je v tem, da mi te informacije razumemo skozi svoje filtre, privzgojene v tej kulturi, skozi osebne izkušnje in način razmišljanja. Informacija je bila mogoče mišljena drugače, kot si jo sam razumel, kar pomeni, da moraš svoje filtre najprej čimbolj sčistiti, da te informacije pravilno razumeš.

Procesi diet in lastnega čiščenja zgodovine niso enostavni. Tiste, namenjene učenju za vodenje obredov, so lahko zelo težke. Po en mesec se na primer lahko uživa samo ena vrsta hrane, ponavadi juka, pa še te malo. Včasih nekatere rastline zahtevajo tudi, da nimaš stika z drugimi ljudmi. Za našo kulturo so to kar izzivi. Če podrobneje pogladamo, so vse staroselske tradicije imele procese, ki so bili fizično in psihično zahtevni, ker takrat najprej sam s sabo razčistiš svoje probleme, spremeniš odnos in pogled na svet in na vse kar ga sestavlja. Šele potem si sposoben delati z drugimi ljudmi.

Navadno tudi pozabljamo, da so to znanje razvijale cele generacije ljudi. Zmotno je misliti, da greš za dva tedna v Peru, in že pridobiš vse njihovo znanje. Menim, da je tak odnos tudi izjemno žaljiv do staroselskih kultur in znanja, ki so ga razvijali tisočletja. Pomembno je spoštovanje, potrpežljivost, pot in delo, nenazadnje pa tudi odgovorna raba osvojenega znanja.

V knjigi Čas je zdaj ste zapisali, da vam je ajavaska pomagala spoznati kaj je poslanstvo vašega življenja. Je to maestra ajavaskerka?
Zagotovo. Kadar sem v Peruju sodelujem pri vodenju obredov in diet, ali pa jih samostojno vodim. Moja vloga je v povezovanju teh dveh svetov, v smislu ‘prevajanja’ njihovega znanja v naš kulturni prostor in naš način razumevanja. Ne gre samo za ajavasko, ampak tudi za stvari, ki jih počnem na področju ekologije, družbene odgovornosti, vprašanj naravnih virov ter njihova pravična delitev na globalni ravni. To je pa tesno povezano s staroselci. V njih vidim ključ – zaenkrat mogoče še malce skrit – in znanje, kako spremeniti smer, v katero je naša kultura potrošništva in korporativizma zapeljala svet na globalni ravni. Eden od načinov sprememb osveščenosti in zavesti je zagotovo dostopanje v spremenjena stanja zavesti, kjer vidiš drugačno sliko, večjo povezanost in odvisnost človeka od človeka ter s tem tudi večje medsebojno spoštovanje. Sem odločna zagovornica tega, da se staroselcem, ki so nam še ostali, zagotovi, da lahko nemoteno in brez našega vmešavanja razvijajo svojo tradicijo naprej in živijo mirno v tistem okolju, kjer tradicionalno živijo. Ne glede na to, kaka naravna bogastva so na teh teritorijih, nimamo pravice dostopati do njih brez njihovega dovoljenja. Naša razvajenost še vedno stoji na ropanju njihovih bogastev in čas je, da s tem prenehamo in postanemo dogovorni za svoj razsipen način življenja in se prilagodimo lastnim zmožnostim. Za nas same bi bilo pametno, da jih začnemo poslušati, dokler je ta ključ še živ in dokler so znanje še pripravljeni deliti z nami. Dejstvo je namreč, da je naša kultura zašla v smer, ki nas tako ali drugače vodi v neizogiben propad.

Pomembno je, da jih pozorno poslušamo, kaj nam želijo povedati in predati, ne pa pobrati samo tistega, kar se zdi, da nam koristi. Čas je, da naša kultura odraste in preneha z ropanjem. Od tega, da je farmacija pobrala recepture staroselcev in začela izkoriščati rastline, ki se jih ne da kultivirati in sedaj izginjajo, do tradicionalnih vzorcev na tekstilu ali keramiki, ki so jih razvili in jih je industrija začela uporabljati komercialno, brez zahvale staroselcem, kaj šele, da bi se jim oddložila s primerno finančno kompenzacijo.

Kako pa vas je sicer spremenila ajavaska od prvega srečanja z njo?
Najbolj sem hvaležna za notranji mir in notranje ravnovesje, ki me zdaj spremljata. Spremenila sem pogled na svet, ki je zdaj precej bolj širok in kompleksen. Prej sem bila kot konjiček s plašnicami na očeh, ki vidi le en delček tega, kar je. Tudi drugačen odnos in spoštovanje do soljudi sem pridobila. Včasih na obredu vidim, s kakšnimi stvarmi se ljudje navznotraj borijo, s čem se soočajo. In koliko poguma morajo zbrati, da se spremenijo. Iz tega sem se naučila globokega spoštovanje do sočloveka, do svetov, ki jih nosimo vsak v sebi. Živimo v Sloveniji in mislimo, da je naš notranji svet enak, ampak ni, saj ima vsak od nas svojo zgodbo in zgodovino osebnih izkušenj in dejansko smo mali svetovi zase. Zdi se mi, da bi se morali bolj rahlo dotikati teh medsebojnih svetov. Z večjim spoštovanjem in zavedanjem, da če z nekom živimo skupaj, to še ne pomeni, da avtomatično vemo, kakšen je njegov svet. In da te svetove poskušamo opazovati in raziskovati pozorno, s spoštovanjem, sprejemanjem in brez lastnih pričakovanj o tem, kakšen bi nekdo moral biti.

Kdaj ste uvideli, da so obredi, ki ste se jih udeleževali, ”namenjeni” učenju za ajavaskerko?
Mislim da takrat, ko so mi prvič učitelji, vodniki in potem tudi rastline same zelo jasno začeli prigovarjati, naj pojem na obredu. Čeprav sem se naučila nekaj ikarov in jih pela sama zase, dolgo nisem videla nobenega smisla, da bi pela na obredu. To namreč počnejo samo tisti, ki obrede vodijo ali se tega učijo. Jaz nikoli nisem imela tovrstnih ambicij, saj se sama sebi nikoli nisem zdela dovolj močna za takšno delo. Ko so mi vztrajno prigovarjali, mi je šele počasi začelo postajati jasno, kakšne namene imajo z mano.

Kakšen je bil vaš povratek v Slovenijo po dveh letih bivanja in učenja v deževnem gozdu? Kako so rastline učiteljice spremenile vaš pogled nase in na svet v katerem živimo?
Moram priznati, da je bil povratek kar težak. V dveh letih se socialna mreža doma precej razgradi. Nazaj sem prišla leta 2011, ko je gospodarska kriza še trajala in je bilo zelo težko dobiti službo. Najtežje pa se je bilo spet navaditi na naš način življenja. Trajalo je približno dve leti – enako časa, kolikor se bila v deževnem gozdu – da sem se nekako spet ujela. Težko se mi je bilo navaditi na stalno bombardiranje s tem, kaj vse moraš imeti, kako civiliziran moraš biti, kako se prilagajati nesmiselni zakonodaji in pravilom. Zdaj namreč jasno vidim preko megle kompleksnosti, ki jo načrtno ustvarjajo politika, korporacije in religije. Jasno vidim, kaj potrošniški način življenja pomeni za nas same pa tudi za človeštvo in naravo na globalni ravni. To mi je bilo najtežje in mi je še vedno. Že prej sem se ukvarjala z ekologijo, ampak se mi zdi, da zdaj razumem pomen in težo posledic odločitev, ki temeljijo na interesih neodgovornih skupin ljudi. Na drugi strani pa sem dobila optimizem, saj vem, da na tem svetu še obstaja znanje, ki bi to lahko spremenilo in stvari zapeljalo v drugo smer. Da na globalni ravni obstaja tudi ogromno ljudi, ki delajo resne spremembe na sebi, čisto na osebni ravni, pa tudi v svojem neposrednem in širšem okolju.

Kot ste zapisali v knjigi, je cilj ajavaske, da v skladu z univerzalno ljubeznijo živimo svoje vsakdanje življenje, da videnja in informacije, ki jih sprejmemo, prenesemo v življenje. Kako se ta integracija zgodi po obredu?
Vedno pravim, da ima ajavaska več delov obreda in zadnji, najpomembnejši in najbolj dolgotrajen, je integracija. Če med obredom prejmemo navodila ali vidimo zgodbo o tem, kaj naj bi v življenju počeli, da bomo notranje izpolnjeni in smo lahko tisto kar v resnici smo, je to potrebno tudi realizirati. Samo videnje ni dovolj. Je pa modro stvari po obredu premisliti in si pustiti nekaj časa, da se usedejo ter se sprememb lotiti po korakih in v obsegu realnega za določeno časovno obdobje.

Integracija je zelo pomembna. Ljudje smo seveda različni in znotraj obreda gremo čez različne procese. Če nekdo recimo pride na obred z namenom, da opravi s preteklo travmatično izkušnjo, se lahko zgodi, da jo ponovno podoživi. Običajno se to zgodi z dosti manj osebne vpletenosti in distance do problema in večina ljudi lahko s tem samostojno opravi. Vendarle pa lahko potegnejo iz človeka občutke, ki niso prijetni in nekateri v teh primerih potrebujejo pomoč. Zato sem izjemno vesela, da sem spoznala Mino Paš, integrativno relacijsko psihoterapevtko in doktorico medicine, s katero si izmenjujeva pogled na proces integracije tovrstnih izkušenj, ter načine povezovanja in dopolnjevanja sodobnega in tradicionalnega znanja. S sodelavci Inštituta zajčja luknja je opravila prvo slovensko raziskavo o zdravilnem potencialu ajavaske.

Star način delovanja naše družbe, ki izkorišča naravo in njene vire ne bo mogel več dolgo preživeti. Je znanje starodavnih zdravilcev tisto, ki lahko omogoči, da človeštvo preživi in celo zgradi družbo, ki bo živela v harmoniji z naravo in vsemi živimi bitji?
Vsekakor. Če pogledamo, kje na svetu obstaja največja biodiverziteta, so to vedno območja, kjer živijo, ali pa so še do nedavnega živeli, staroselci. Prihodnost vidim v v tem, da iz vsake kulture poberemo tisto, kar je najboljše za nas in planet. Da pustimo raznolike poglede na svet in raznolike načine življenja, ob enem pa prenehamo egoistično govoriti ”moja dolina”, ”moja Slovenija”, ”moja Evropa”, itd. Prvič v svoji znani zgodovini smo tako tesno povezani na globalni ravni. Zato mora tudi naša odgovornost postati globalna.

Popolnoma nesprejemljivo se mi zdi tudi, da na staroselske kulture gledamo kot na primitivne. Gre namreč samo za to, da so razvijali drugačne oblike znanja, kot smo jih razvijali mi. Niso razvili mobitela ali interneta, ampak ravno z znanji o spremenjenih stanjih zavesti so razvili precej močnejši internet kot je naš. Naš deluje med ljudmi, njihov pa med različnimi oblikami življenja na tem planetu. Karkoli nekdo naredi, vpliva to na nekoga drugega, ne glede na to ali gre za odnos med ljudmi ali pa med ljudmi in ostalim živim delom tega sveta. Mislim, da so staroselci na tem področju bistveno naprednejši od nas. Njihove skupnosti so povezane, trdnejše, zato pa tudi bistveno varnejše, predvsem pa z manj dela živijo v večjem blagostanju. Naš način življenja vedno bolj poudarja egoizem in individualizem, ki za sabo potegne stres, depresijo, psihološke težave in podobno.

Nismo ločeni med sabo in raniti drugega pomeni raniti sebe…
Z ajavasko sem se naučila, da obstaja nezavedno in zavedno posameznika, družine, ulice, države, celine in sveta. V bazen nezavednega lahko dodajamo jezo, sovraštvo, zavist. Ali pa sočutje, resnico, medsebojno razumevanje, sodelovanje, ljubezen itd. Zato se je dobro zavedati, da karkoli naredimo drugemu, naredimo tudi sebi. In obratno.

V pogovorih o aktualnih temah, kot so na primer begunci, od njih zahtevamo in pričakujemo, da se integrirajo v našo kulturo, če želijo živeti tukaj. Ampak brez precejšnjih psiholoških in mogoče tudi fizičnih posledic zanje in njihove naslednje rodove, to ne gre. Gre torej za sprejemanje drugačnosti, tolerantnosti in odprtosti, saj lahko eden drugega bodisi ranimo ali pa ogromno damo, celo zdravimo. Zakaj bi turban, klobuk, ruta ali perjanica morala definirati odnos do sočloveka? Zgodbe, ki jih nosimo v sebi so tisto, kar nas dela ljudi in ne tisto, kar nosimo na sebi. Drugačnost tako preneha biti grožnja in postane bogastvo.

Je bistvo rasti človeka mehčanje in morebiti celo razkroj lastnega ega, da ponižno ugleda svetove preko njega? Je bistven premik od dajanja sebi k služenju drugim?
Beseda ego se dostikrat uporablja kot nekaj negativnega. Moja izkušnja je, da ego dela mene mene, vas vas, itd. Ko človek začne spoznavati samega sebe, to je takrat, ko se poglobi v nezavedno, je razlika samo v tem, koliko tega nezavednega pozna. In tisti del, ki ga pozna, lahko prične nadzorovati. To je bistvo osebne rasti. Da se dokoplješ do čim več nezavednega, poskusiš ozavestiti in s tem razčistiti. Ob enem pa slej ko prej odkriješ povezanost med nami vsemi, kako vplivamo – vede ali nevede – eden na drugega in kako smo različni svetovi, ki poskušajo med sabo komunicirati najbolje kot zmorejo. Takrat avtomatično izstopiš iz individualizma.

V knjigi opisujete, da posledice vpliva našega načina življenja že presegajo nosilno sposobnost planeta. Kaj pa lahko stori posameznik, da planet rešimo pred dokončnim propadom in izumrtjem vsega živega?
Zelo veliko je možno narediti z majhnimi spremembami načina življenja. Na primer v trgovino vzamemo vrečko za večkratno uporabo. Ali pa se odpovemo navejšim različicam mobilnih telefonov. Takšne malenkosti. Bistveno pa, je da začnemo drugače razumeti politično delovanje. Demokracija ni to, da gremo enkrat vsake toliko na volitve. Politično delovanje je predvsem to, da smo družbeno aktivni, pa naj bo v naši ulici, interesni skupini, ali pa na nacionalni ali mednarodni ravni. Zberemo lahko ljudi, ki jim je na primer všeč permakultura, ekološko kmetovanje, delanje komposta, itd. in se začnemo povezovati z drugimi, ki to že počnejo. Da v okviru zmožnosti začnemo sami pridelovati hrano. Skratka, da iz sistema, v katerega nas silijo, ob enem pa imamo na njegovo delovanje vedno manj vpliva, poskušamo čimbolj izstopiti in delati spremembe, četudi se zdijo majhne.

Pomembno pa je biti aktiven tudi, ko se sprejemajo odločitve o našem skupnem dobru. Da nas zanimajo razvojni programi, spremembe zakonodaje in da odločanja ne prepustimo anonimnim uradnikom. Da izstopimo iz individualizma in se začnemo medsebojno pogovarjati in razpravljati, kako naj bo videti naša prihodnost. In smo zanjo pripravljeni nekaj narediti.

Kako kljub vsemu zavedanju ohranjate optimizem, da bo harmonija med človeštvom in naravo, pa tudi ljudmi med sabo, nekoč zopet vzpostavljena?
Res verjamem v to. Zelo sem hvaležna, da me je zaneslo v ekologijo in nevladne organizacije, kjer delam tudi na mednarodni ravni in se srečujem s skupinami ljudmi, ki delajo zelo resne spremembe in vidim koliko jih je in kako že spreminjajo stvari, čeprav se to v sistemu še ne pozna, se pa zagotovo kmalu bo. V to sem prepričana, zato ostajam optimistka. Veliko ljudi na tem svetu dela veliko dobrega, ne glede na to, kaj sistem počne in v katero smer gre.

In še za konec … Knjigo ste naslovili Čas je zdaj. Zakaj takšen naslov?
Knjiga je dobila naslov že pred leti, ko še nisem točno vedela, kakšna bo vsebina. Veliko časa je nastajala v drugih realnostih, med obredi sem prejela precej podrobna navodila, o čem naj pišem.

Mislim, da je res skrajni čas, da se nekaterih stvari zavemo. Ne moremo se več izgovarjati, da nismo vedeli. Točno vemo, kam pelje vlak človeštva, če se ne bomo spremenili. In jasno vemo, kdo vlak vozi in s kakšnimi interesi. Enostavno nimamo več časa za tiščanje glave v pesek. Čas razprav in dobrih misli je mimo. Zapravili smo že privelegij več maneverskega prostora za spremembe. Nobenega opravičila nimamo več, da se tako obnašamo eden do drugega, niti da se tako obnašamo do drugih kultur, niti da se tako obnašamo do planeta. Zdaj je čas za ukrepanje.

Comments are closed